19 Feb MITI O SREČI

1. MOJA SREČA JE ODVISNA OD DRUGIH

Ko govorimo o sreči so nekateri ljudje prepričani, da je to nekaj zunanjega ali je to neka oseba ali neko dejanje, nekaj na kar nimamo vpliva. To je mišljenje preneseno iz otroštva, ko je naša sreča, zadovoljstvo dejansko odvisno od zunanjih dejavnikov, staršev oziroma ljudi kateri skrbijo za otroka. Težava je, če to prepričanje prenesemo v naše življenje tudi, ko smo odrasli. Tako odgovornost za naše lastne občutke, tudi občutke sreče prelagamo na druge ljudi in s tem si tudi odzvamemo moč, moč po osrečitvi samega sebe. To pomeni, da se počutimo srečne, če drugi izpolnjujejo naše želje in nesrečne, če jih ne.

2. LE ČE SEM SREČEN BOM SPREJET

Nekateri ljudje pa so prepričani, da morajo biti vedno veseli in srečni zato, da so sprejeti. Zato se družijo, tudi s prijatelji le, ko se tako počutijo, ko pa niso razpoloženi se družbe izogibajo, saj jih je strah zavrnitve in so prepričani, da so takrat drugim le v breme.

3. SREČA POVZROČI NESREČO

Čeprav se ta izjava mogoče sliši paradoksalno, so nekateri prepričani, da je to resnica. Tako se ti posamezniki izogibajo sreči, ker so prepričani, da sreči sledi nesreča in to večja kot je sreča, večja nesreča sledi. Torej se s s tem, ko se izogibajo sreči skrati po njihovem mnenju izogibajo nesreči. Pri takih posameznikih se lahko pojavi največja anksioza ravno takrat, ko jim gre v življenju dobro.

4. SREČA VODI V PASIVNOST

Nekateri so prepričani, da v kolikor bodo srečni in se bodo prepustili tej sreči in uživanju bodo postali pasivni in nezaiteresirani in se bodo zato nehali truditi za nadaljnje zastavljene cilje. To prepričanje je pogosto pri ljudeh katerim je poklicna kariera zelo pomembna, saj je doseganje uspehov v poklicni karieri večinoma dolgotrajen proces.

5. SREČA NI REALNA

To prepričanje nosijo v sebi tisti, ki se doživljajo kot nesrečneže. Ker so to ponotrajili, zaradi sporočil staršev ali pomembnih drugih v otroštvu ali zaradi svojih lastnih izkušenj v otroštvu, kjer jim je spodletelo ali so bili priča nesrečnemu dogodku in so takrat sami prišli do tega zaključka. To ponotranjenje je tako močno, da je to del njihove identitete. Zato menijo, da sreča ni realna in se ob pojavu občutka sreče počutijo nenaravno in na nezavedni ravni sabotirajo svoje lastne priložnosti za srečo.

6. SREČA JE IZPOLNJENA LJUBEZEN

Osebe, ki istovetijo srečo in ljubezen verjamejo, da je dovolj, da so ljubljene in da ljubijo in da bo vse drugo v življenju vredu, kar je na Zahodu zelo pogosto mišljenje. To je predstava o ljubezni kot občutju blaženosti, ki traja večno, bolj ali majn intenzivno. Pri teh osebah se pojavi težava v partnerkih odnosih, ko naletijo na nestrinjanje, konflikt oziroma ko se v odnosu ne počutijo prijetno, takrat postavijo ljubezen v odnosu pod vprašaj, pa čeprav je to del vsakega ljubezenskega odnosa. Zato moram poudariti, da sta sreča in ljubezen dve različni ločeni čustvi. Tako smo lahko v partnerstvu s katerim smo zadovoljni, vendar smo še vedno nesrečni, ker nimamo uresničene druge pomembne želje na drugem področju v življenju, lahko pa smo samski ali pa v partnerstvu, ki nas ne zadovoljuje, vendar smo še vedno srečni, zaradi izpolnitve neke druge nam pomembne želje.

7. ČE BOM HODIL NA TERAPIJO BOM SREČEN

Naloga psihoterapije ni v tem, da klientom omogoča doživljanje sreče ampak je psihoterapija priložnost za premagovanje čustvenih stisk, težav, kriz, priložnost za boljše spoznavanje samega sebe in svojih potreb ter ustvarjanje novih poti za vzpostavljanje kvalitetnejših odnosov, tako z drugimi, kot tudi s samim seboj in z vsem tem omogočiti klientu boljšo kakovost življenja. Cilj terapije je, da klient usvoji določen način življenja ki naj bi bil tak, da lahko privede do prijetnih čustev, med njimi tudi sreče ter da se zna na ustrezen način spopasti z neprijetnimi čustvi.

8. VEDNO BI MORAL BITI SREČEN

V Zahodni kulturi je vedno večji pristisk in stremenje k temu, da smo srečni, tako da imamo že občutek, da bi morali biti neprestano srečni in če nismo, to pomeni, da z nami nekaj ni vredu oziroma, da delamo nekaj narobe. Kot sem omenila že v zadnjem zapisu je sreča občutek, ki se pojavi takrat, ko se nam izpolne neka pomembna želja oziroma vrednota, kar nam že sama definicija pove, da je nemogoče, da bi neprestano občutili srečo. Kot vsa ostala čustva, ki so ravno tako pomembna kot sreča, je le-ta le sredstvo, ki nas opozarja na to ali živimo v skladu svojimi željami in prepričanji ali smo se od njih oddaljili. Tako je popolnoma normalno, da človek občuti vsa čustva, tako prijetna, kot neprijetna.

Vse omenjeno ni zavestna odločitev vendar se dogaja na nezavedni ravni. Večinoma so to različna mišljenja, vzorci, ki smo jih ponotranjili tekom življenja in o njih niti ne razmišljamo. V kolikor si želimo spremembe pa je pomembno, da se svojih prepričanj in mišljenj zavedamo, saj se pri zavedanju začne vsaka sprememba. Psihoterapija je tako pomoč pri prepoznavanju prepričanj in mišljenj, kot pomoč pri spremembi le-teh.