22 Sep TEORIJE NAVEZANOSTI IN RELACIJSKE SHEME

Teorije navezanosti so bile raziskane s strani različnih avtorjev, začetnik te teorije pa je Bowlby. Pred njim so avtorji trdili, da se otroci navežejo na matero, iz razloga preživetja, ker so od matere odvisni predvsem zaradi hrane. Bowlby pa je preko različnih eksperimentov ugotovil, da k navezanosti ne vodi hrana, ampak kontaktno ugodje. Navezanost je sistem vedenja, ki ima lastno obliko notranje organiza­cije ter svojo funkcijo. Sistem navezanosti motivira dojenčka, da išče bližino ter vzpostavitev komunikacije s starši in drugimi primarnimi skrbniki (Žvelc, 2011). Primarna potreba dojenčka po iskanju kontakta, je seveda ta, ker je od drugih oseb odvisno njegovo preživetje (Žvelc in Žvelc, 2021). Kar se je pa pokazalo ravno skozi različne teorije navezanosti je, da za otroka ni pomembno samo to, da je za njega poskrbljeno glede fizioloških potreb, ampak je zelo pomemben tudi kontakt s starši (Žvelc, 2011). Starši imajo namreč poleg te zmožnosti, da regulirajo dojenčkove neprijetne občutke, tudi zmožnost vzpodbujanja njegovih prijetnih občutkov. Pri vseh teh interakcijah z otrokom pride do pomembne spremembe v otrokovem nevrobiološkem stanju (Žvelc in Žvelc, 2021). Otrok ima tako različne izkušnje v odnosih z drugimi in ko so čez čas le-te večkrat ponovljene se utrdijo in izoblikujejo v delovne modele navezanosti, kot jih je poimenoval Bowlby. To so vzorci, ki so posledica daljšega fizičnega in čustvenega povezovanja, ki se razvijejo v otroštvu in zgodnjem otroštvu. Ti vzorci kasneje vplivajo na to kako posameznik doživlja sebe in druge. (Erskine, 2008)

V integrativni psihoterapiji delovne modele navezanosti imenujemo relacijske sheme oziroma sheme odnosnih izkušenj (Žvelc, 2011). Relacijske sheme so sheme posameznikovega subjektivnega doživljanja odnosa. To so posplošitve ponavljajočih se izkušenj o tem kako je biti z drugimi in te predstavljajo prototip za relacijske odnose. Relacijske sheme se nanašajo na kognitivni, afektivni, fiziološki in vedenjski vidik posameznikovega subjektivnega doživljanja odnosa in vplivajo na intrapersonalni odnos in interpersonalni odnos, torej na to kakšen odnos razvijemo do sebe, drugih in pa tudi  do sveta (Žvelc in Žvelc, 2021). Ločimo dve glavni kategoriji relacijskih shem, medosebne relacijske sheme, to so diadne, družinske in skupinske relacijske sheme in pa relacijske sheme odnosa do drugih področij življenja, kot so  na primer odnos do živali, duhovnosti, narave (Žvelc, 2011). V  tem eseju se bom posvetila medosebnim relacijskim shemam.

Relacijske sheme se razvijejo v zgodnjem otroštvu in jih skozi življenje preverjamo in preoblikujemo glede na izkušnje. Pomagajo nam pri zmanjševanju zmedenosti in nepredvidljivosti, povečajo naš občutek varnosti ter določajo kako doživljamo in dojemamo druge ljudi in sebe v odnosu z drugimi. Potreba po strukturi in organiziranju naših izkušenj v svetu je osnovna človeška potreba, ki ima biološko in evolucijsko funkcijo, relacijske sheme nam namreč pomagajo pri hitrem predvidevanju glede obnašanja drugih (Žvelc in Žvelc, 2021).

S pomočjo relacijskih shem otroci razvijejo zmožnost za regulacijo lastne izkušnje. Otroci se tako naučijo sami sebe pomiriti, uspavati, regulirati svojo jezo, lakoto in tako naprej, torej z drugimi besedami naučijo se samo-regulacije. Na primer, ko je otrok prestrašen, pride do aktivacije relacijske sheme, ki mu predstavlja izkušnjo tolažbe in s tem se pomiri, samo-regulira. Take sheme so nujne za razvoj otrokove osebnosti (Žvelc in Žvelc, 2021).

Poznamo verbalne in neverbalne relacijske sheme, kam neko shemo uvrščamo je odvisno od tega kdaj je bila shema formirana oziroma ali črpa izkušnjo iz implicitnega ali eksplicitnega spomina. Neverbalne relacijske sheme so vezane večinoma na spomine iz implicitnega spomina, nekateri elementi sheme so pa lahko vezani tudi na eksplicitni spomin. Nanašajo se na vedenjska, afektivna in telesna doživljanje sebe in drugih ljudi. Implicitni spomin je najzgodnejši tip spomina, ki je prisoten že ob rojstvu. Ko oseba črpa iz implicitnega spomina, se v bistvu ne zaveda, da se spominja. Neverbalne implicitne sheme nas usmerjajo pri interpretaciji trenutnih dražljajev, prilagajanju vedenja tej interpretaciji in hkrati doživljanju določenih čustev in podob brez zavedanja, da se to dogaja in da neke izkušnje iz preteklosti dejansko vplivajo na našo trenutno situacijo oziroma naš pogled in na doživljanje te situacije. (Žvelc in Žvelc, 2021). Verbalne relacijske sheme na drugi strani črpajo samo iz eksplicitnega spomina. Ko črpamo spomine iz eksplicitnega spomina, se zavedamo, da je to spomin in da se takrat nečesa spominjamo, poleg tega pa je pri tem spominu potrebno zavedanje ne samo pri priklicu ampak tudi pri zapomnitvi (Žvelc, 2011). Te relacijske sheme se začnejo razvijati, ko začne otrok razvijati govor, tako te sheme vsebujejo tudi jezik in verbalizacijo neverbalne izkušnje. Nekatere sheme vsebujejo oboje, tako verbalne kot neverbalne sheme, čeprav nekatere sheme ostanejo z nami le v neverbalni obliki (Žvelc in Žvelc, 2021).

Nezavedne relacijske sheme lahko posameznik zazna kot fizične napetosti v telesu, nejasno čustvovanje, hrepenenja in odpore. Te sheme lahko vplivajo na posameznikovo interpretacijo trenutnih dogodkov, usmerjajo ali odvračajo pozornost od trenutnega dogajanja ter oblikujejo pričakovanja dogodkov v prihodnosti ali jih zavirajo. Nezavedni spomini, ki tvorijo relacijske sheme in stile navezanosti se lahko kažejo kot potenciranje ali minimiziranje čustev in čustvenih reakcij v zgodbah, metaforah, fantazijah, sanjah in glede čustvenih reakcij drugih (Erskine, 2008).

Mreža relacijskih shem v najvišji formi sestavlja vseobsegajočo relacijsko shemo in to je naša zgodba o sebi. Naša zgodba o sebi nam služi kot glavni organizator  naših izkušenj in integrira različne relacijske sheme, tako verbalne kot neverbalne. Tako bodo izkušnje in relacijske sheme, ki se skladajo z našo zgodbo o sebi integrirane v njo, izkušnje in relacijske sheme, ki pa se ne skladajo bodo zanikane ali shranjene posebej (Žvelc in Žvelc, 2021).

Aktivacijo relacijske sheme lahko sprožijo določeni zunanji ali notranji dražjaji, torej nek spomin ali imaginacija, lahko pa se aktivira tudi na podlagi aktualnega dogodka, ki je povezan asociativno s shemo. V primeru notranjega dražljaja lahko določena misel, občutek ali senzacija sproži shemo. Te dražljaje, tako notranje kot zunanje, ki aktivirajo sheme imenujemo ključi (Žvelc, 2011). Aktivacija relacijskih shem vpliva na to kako bomo dojemali drugega človeka in kako se bomo do njega obnašali ali se kaže intrapsihično, kot nek notranji dialog (Žvelc in Žvelc, 2021). Aktiviranje shem se kaže v stanjih jaza, kar pomeni v določenih vzorcih čustovanja, mišljenja, vedenja in/ali fizioloških reakcij in se jih drugače ne da direktno opazovati oziroma meriti (Žvelc, 2011).

Poznamo dva tipa relacijskih shem in sicer adaptivne in disfunkcionalne. Adaptivne relacijske sheme so odprte za spremembe in prilagodljive glede trenutne situacije, disfunkcionalne so pa bolj trdovratne in niso odprte za spremembe. Pri razvijanju relacijskih shem lahko imenujemo dve pomembni motnji, ki se zgodijo, to so pomankanje adaptivnih relacijskih shem ali razvoj obrambnih relacijskih shem (Žvelc in Žvelc, 2021).

Za razvoj adaptivnih relacijskih shem potrebujemo dovolj dober odnos s starši, kar pomeni, da so starši uglašeni na otrokove potrebe (Žvelc in Žvelc, 2021). Torej lahko rečemo, da otroci, ki imajo varen stil navezanosti s starši, razvijejo adaptivne relacijske sheme.

Na drugi strani otroci, kjer te uglašenosti in regulacije notranjih otrokovih stanj ni bilo, se take relacijske sheme ne morejo razviti, kar pomeni pomanjkanje teh shem in taki posamezniki imajo lahko kasneje v življenju težave z regulacijo svojih čustev in jih lahko močna čustva preplavijo, saj nimajo razvite kapacitete za samo-regulacijo (Žvelc in Žvelc, 2021). Lahko rečemo, da so to otroci z negotovo navezanostjo na starše.

Obrambne relacijske sheme razvijejo otroci ali zaradi pomanjkanja ustreznih medosebnih izkušenj ali pa zaradi travmatske izkušnje odnosa s pomembnim drugim. Lahko gre za izkušnjo, ki povzročajo nastanek travmatskih stanj ali za kumulativno travmo (Žvelc, 2011). Te relacijske sheme so kreativna prilagoditev otroka na pomanjkanje oziroma na neustrezen kontakt s starši, s katerimi se otrok zavaruje pred bolečino in istočasno ohrani odnos s starši (Žvelc in Žvelc, 2021). Obrambna relacijska shema je tako nastala kot poskus prilagoditve na stisko otroka (Žvelc, 2011). Kot je to značilno za otroke z dezorganizirano navezanostjo, lahko tudi tukaj pride do disociacij in umika ter tega, da se otrok boji svojih staršev.

Obrambne sheme so odporne na spremembe, kar lahko vodi do nefunkcionalnih odnosov z drugimi ali z nami znotraj nas. Čeprav so te relacijske sheme popolnoma funkcionalne za otroka takrat, ko živi v nefunkcionalnem okolju, saj mu pomagajo preživeti, predstavljajo pa v življenju odraslega težavo, saj izkrivljajo percepcijo trenutne situacije in nas vodijo, da se počutimo in vedemo neustrezno trenutni situaciji (Žvelc in Žvelc, 2021). Poleg omenjenega pa onemogoča tudi doživljanje določenih elementov subjektivne izkušnje, kot so čustva, telesni občutki, spomini, določeno vedenje, namreč samo tista izkustva, ki se skladajo z relacijsko shemo so dovoljena, ostala so zanikana ali disocirana. Pomemben del takšne obrambne sheme so negativna prepričanja o sebi in drugih ljudeh (Žvelc, 2011). Te sheme so tako trdovratne z razlogom, saj imajo pomembno obrambno in zaščitno fukncijo pred zunanjimi in notranjimi nevarnostmi, pa čeprav ta nevarnost ni več prisotna (Žvelc in Žvelc, 2021). Preprečujejo namreč, da oseba doživi določene neprijetne občutke, tako čustvene kot telesne in hkrati preprečujejo spominjanje neprijetnih, bolečih spominov. Na drugi strani pa so te sheme razlog za nezadovoljstvo v življenju in pogosto tudi razlog kliničnih težav, saj onemogočajo doživljanje določenig čustvenih stanj, spontanost, zavestnost in intimnost (Žvelc, 2011).

Tako vidimo, da na razvoj relacijskih shem in kakšne relacijske sheme bomo razvili in ali jih bomo razvili pomembno vpliva odnos s starši oziroma pomembnimi drugimi enako je tudi pri stilih navezanosti, saj je ravno od odnosa s starši oziroma pomembnimi drugimi odvisno to kakšen stil navezanosti bomo razvili.

Glede ugotovitev in zaključkov vzorcev navezanosti pri otrocih, je imela pomembno vlogo raziskava imenovana »Tuja situacija«, ki jo je opravila Ainsworthova s sodelavci. Ta raziskava se je osredotočila na vzorce navezanosti na matero, pri starosti enega leta. Glede na otrokovo vedenje v eksperimetnu so raziskovalci njihovo vedenje razvrstili v kategorijo: varnost, izogibanje ali ambivalentnost oziroma upiranje. Otroci razvrščeni v drugo in tretjo kategorijo predstavljajo negotovo (anksiozno) navezane otroke. Kasneje pa sta Main in Salomon, dodala še dezorganiziran tip navezanosti, ki predstavlja ravno tako negotovo navezanost (Žvelc, 2011).

Torej poznamo štiri različne tipe navezanosti, ki izvirajo iz tega eksperimenta (Žvelc, 2011):

• Varna navezanost

• Izogibajoča navezanost
• Ambivalentna navezanost                       Negotove navezanosti
• Dezorganizirana navezanost

• VARNA NAVEZANOST

Za otroke, kateri so bili razvrščeni v kategorijo varne navezanosti, je značilno, da po ločitvi od matere iščejo njeno bližino, se hitro pomirijo in vrnejo nazaj k igri (Žvelc, 2011).

Starši teh otrok so bili čustveno dostopni, čustveno uglašeni, topli, učinkoviti pri zadovoljevanju otrokovih potreb in le redko so ignorirali otroka, ko je jokal (Žvelc, 2011). Občutljivi so tudi na napačne uglasitve in ko pride do teh, hitro popravijo svoje napake v uglašenosti. Tako so pri oblikovanju varnih odnosov pomembne tudi te lastnosti popravljanja medosebnega stika (Erskine, 2008)

• IZOGIBAJOČA NAVEZANOST

V eksperimetnu so se otroci z izogibajočo navezanostjo izogibali stikom z materjo, izražali so nižji stres ob ločitvi od matere in ob njeni vrnitvi ni bilo nobenega pomembnega odziva ter so jo ignorirali, se odmikali in obračali stran (Žvelc, 2011).

Starši otrok s to navezanostjo so čustveno nedostopni, neuglašeni na otroka, niso občutljivi na njegove potrebe in jih ne zadovoljujejo učinkovito. Značilna je emocionalna distanca in brezbrižno vedenje staršev ter težave staršev pri reflektiranju mentalnih stanj sebe in drugih in izogibanje telesnim stikom z otrokom, kar privede pri otroku do občutja, da jih starši odklanjajo. Izogibajočo navezanost razvijejo poleg otrok, ki imajo emocionalno nedostopne matere, tudi otroci, ki so bili fizično zlorabljeni in pa otroci s pretirano vsiljivimi, spodbujajočimi materami (Žvelc, 2011).

• AMBIVALENTNA NAVEZANOST

V tuji situaciji otroci z ambivalentno navezanostjo kažejo velike znanke stresa ob tem, ko jih mati zapusti. Ob njeni vrnitvi takoj iščejo stik z njo, vendar tudi ko so ob njej, se zelo težko potolažijo in se ne vrnejo nazaj k igri. Lahko je prisotno tudi upiranje, odrivanje matere stran, saj skozi to vedenje kažejo svojo jezo. Pri tem vidimo, da lahko pride do ambivalence do matere, torej istočasno si želijo njene bližine in istočasno jo zavračajo oziroma nihajo med obema stanjema (Žvelc, 2011).

Starši otrok z ambivalentno navezanostjo so nekonsistentni v nudenju skrbi, ne zaznavajo pravilno in konsistetno otrokova čustva in potrebe, tako je otrok prepuščen negotovosti ali bodo njegove potrebe zadovoljene ali ne. Zaradi tega otrok razvije strategije za preživetje, s katerimi neprestano išče pozornost in skrb s strani svoje matere ter izraža pretirano odvisnost od nje. Starši teh otrok skušajo biti povezani in med njimi in otrokom pride do uglaševanja v odnosu, vendar je nepredvidljiva in neskladna s signali in potrebami otroka. Taki starši so včasih vsiljivi in včasih prevladuje intruzija starševskih mentalnih in čustvenih stanj na otroka (Žvelc, 2011).

• DEZORGANIZIRANA NAVEZANOST

Otroci s to navezanostjo, se ji ob ponovnem snidenju z materjo približujejo in nato umaknejo, njihovo vedenje je kaotično oziroma dezorganizirano. Nekateri otroci tudi padejo na tla, hodijo v krogih ali pa gredo v obliko »zamrznitve«. Velika  večinoma otrok s to navezanostjo doživlja ob svojih starših strah in grozo, torej ne gre samo za nezmožnost občutka varnosti in varne navezanosti, temveč za veliko več. Ker se kot otrok pred takimi situacijami in svojimi starši ne more zavarovati z begom ali bojem, se tukaj vključi obrambni mehanizem zamrznitev, ki lahko s časom vodi tudi do disociacij. Pri otrocih s to navezanostjo obstaja največja možnost za razvoj psihopatologij v prihodnosti (Žvelc, 2011).

Dezorganizirano navezanost povzročijo starši, ki so prestrašeni, disociirani, dezorientirani in delujejo zastrašujoče do otrok. Velikokrat so prisotne tudi različne zlorabe otrok, lahko fizične, čustvene ali seksualne. Lahko pa dezorganizirano navezanost povzročijo tudi nenadni premiki v mentalnih in čustvenih stanjih staršev neodvisno od otrokovih signalov. To se vidi kot nezmožnost reševanja konfliktov, težja in kronična depresija matere, kontroliranje, različne prisile in podobno (Žvelc, 2011).

Vsak posameznik ima lahko tudi več stilov navezanosti z raličnimi ljudmi, tako lahko z očetom razvijemo en stil navezanosti in z materjo drugega in če je prisotna v otroštvu še kakšna druga nam pomembna oseba kot na primer babica, teta, sorojenec, še tretjega. Vsi ti stili navezanosti bodo vplivali na notranji odnos z nami samimi in na to kako smo v odnosih z drugimi ljudmi. Na primer lahko imamo en stil navezanosti z ženskim spolom in drugega z moškim spolom, en stil navezanosti z ljudmi, ki so približno iste starosti kot mi in drugačnega s starejšimi ljudmi (Erskine, 2008). Kakšno navezanost bo otrok razvil, je zelo odvisno od vzorca komunikacije med staršem in otrokom oziroma pomembno drugo osebo in otrokom (Žvelc, 2011).

Navezanost ni značilna samo za otroštvo, ampak je to vseživljenski proces, sami se navezujemo tudi kot mladostniki in potem kot odrasle osebe. Stil navezanosti, ki ga razvijemo v otroštvu se večinoma ohrani skozi življenje, lahko pa se pa tudi spremeni, predvsem če pride do večjih življenskih sprememb v primarni družini, lahko pa se spremeni tudi v odnosih s prijatelji, partnerjem ali s terapetvom (Žvelc, 2011).

Pomembno je poudariti, da stili navezanosti ne predstavljajo psihopatologijo in seveda kot veliko stvari, so tudi ti na kontinuumu. Erskine tako loči tri kategorije, ki si sledijo na kontinuumu od stila navezanosti (»attachment style«), do vzorca navezanosti (»attachment pattern«), in na koncu do motnje navezanosti (»attachment disorder«) (Erskine, 2008).

»Stil« navezanosti (attachment »style«) ne predstavlja večjih težav posamezniku ali ljudem okrog njega. Nanaša se na nek splošen način kako negotova navezanost iz otroštva vpliva na posameznikovo življenje oziroma na to kako je posameznik v svetu. Stil navezanosti se ponavadi pokaže, kadar je oseba pod hudim stresom in se takrat lahko vrne k otroškim vzorcem samoregulacije (Erskine, 2008).

»Vzorec« navezanosti (attachment »pattern«) predstavlja bolj problematično raven vsakodnevnega delovanja, ki se predvsem kaže v odnosih z drugimi. Tak posameznik večinoma vidi svoje vedenje kot normalno in običajno, je pa njegovo vedenje neprijetno predvsem za družinske člane in ostale ljudi, ki so mu blizu. Se pa to spremeni, ko notranji stres postane prevelik, takrat si želijo tudi sami neko olajšanje in v tem času tudi največkrat poiščejo terapetvsko pomoč. Tak posameznik se bo ob povečanem doživljanju stresa najverjetneje vrnil k svojim vzorcem iz otroštva ali je to oklepanje, izogibanje, neorganiziranost ali izolacija, odvisno od vzorca navezanosti, ki ga je razvil glede na navezanost s primarnimi skrbniki (Erskine, 2008).

»Motnja« navezanosti (attachment »disorder«) se kaže tako, da se ta posameznik nenehno zanaša na relacijske sheme iz zgodnjega otroštva in se obrača na stare mehanizme, ki jih je razvil za soočanje s težavami v odnosih. Taka oblika soočenja s težavami in samoregulacije je prisotna skoraj v vseh odnosih in v skoraj vseh vidikih posameznikovega življenja (Erskine, 2008). Iz vsega napisanega lahko vidimo, da je to kakšne relacijske sheme in kakšen stil navezanosti bomo razvili predvsem odvisno od odnosa med otrokom in starši oziroma pomembnimi drugimi. Ta proces se začne že zelo zgodaj zato je veliko stvari shranjenih ne samo v eksplicitnem, vendar tudi v implicitnem spominu. Čeprav smo ti dve temi obravnavali na popolnoma različnih delavnicah, mislim da je preko napisane teorije lepo razvidno kako zelo sta povezani in se hkrati tudi prepletata. Seveda pa se vse skupaj ne konča v otroštvu, saj lahko preidemo tako iz negotove navezanosti v varno naveznost in ravno tako lahko svoje relacijske sheme prilagodimo novo pridobljenim izkušnjam in kljub temu, da so obrambne sheme zelo odporne na spremembe, se lahko tudi te spremenijo s pomočjo psihoterapije.

VIRI:

Erskine, R. G. (2008) Life scripts and attachment patterns: Theoretial integration and therapeutic involvment. Institute for Integrative Psychotherapy

Žvelc, G. (2011). Razvojne teorije v psihoterapiji – Integrativni model medosebnih odnosov. Založba IPSA.

Žvelc, G. In Žvelc, M. (2021). Integrative Psychotherapy – A mindfulness- and compassion-oriented approach. Routledge, Taylor & Francis Group.