13 Dec Kratek intervju o mojem delu

Kako to, da ste se odločili postati psihoterapevtka?

Od kar pomnim sem bila človek, ki je rad pomagal in oseba na katero so se drugi obračali, ko so bili v stiski ali so potrebovali pomoč. Z nekakšno lahkoto so z mano delili svoje zgodbe, vendar sem se tega začela nekoliko bolj zavedati šele v srednji šoli. Takrat se mi je preko predmeta psihologije odprl nov svet. Ugotovila sem, da imam dober občutek za delo z ljudmi hkrati pa me je tudi delovanje človeške psihe fasciniralo in več ko sem o tem prebirala, več sem si želela vedeti. Takrat je postalo jasno, da je psihoterapija pot kateri želim slediti in z veseljem lahko sedaj rečem, da sem to tudi uresničila. Za to odločitev sem si še danes hvaležna, saj je to poklic, ki me z vsako novo zgodbo bogati in ravno tako sem hvaležna vsakemu posamezniku, ki me izbere kot svojo sogovornico, saj tega ne jemljem kot nekaj samoumevnega.

Kaj je še posebej značilno za vaše delo, bi lahko rekli, da se po čem razlikujete od ostalih psihoterapevtov?

Težko rečem po čem se razlikujem, vendar vsak terapevt, kot vsak posameznik prinese na terapijo nekaj edinstvenega. Sama dajem velik poudarek na odnos med mano in klientom, saj so raziskave pokazale, da ni toliko pomembna smer psihoterapije ampak predvsem odnos, ki ga zgradita terapevt in klient in znotraj njega soustvarjata. Zato mi je zelo pomembno, da poskrbim za varen prostor, kjer lahko klient svobodno izraža vse svoje misli, počutja, razmišljanja, težave, brez kakršnegakoli obsojanja. Poleg zaupnosti gradim varen prostor tudi s tem, da vzpostavim enakovreden odnos s klientom, saj menim, da je vsaka oseba ekspert iz lastne izkušnje in da ima vsak posameznik odgovore, kaj je za njega najbolje, znotraj sebe, jaz sem le oseba katera mu vse te odgovore pomaga odkriti in uresničiti.

Kot drugo mi je pomembno, da se s klientom pogovoriva o tem kaj bi želel doseči, kakšni so njegovi cilji. Poleg dolgoročnih ciljev, kliente vedno vzpodbujam k postavitvi kratkoročnih ciljev, saj sem opazila da s tem pridobijo in ohranjajo motivacijo za delo, saj je terapija velikokrat dolgotrajen proces. Ti cilji, tako dolgoročni kot kratkoročni, se seveda lahko vedno znova tekom procesa spreminjajo.

Menim, da kombinacija obojega privede do največjih premikov in uvidov.

Kaj vaši klienti najbolj cenijo pri vas?

To vprašanje bi bilo najbolje postaviti njim, vendar glede na njihove povratne informacije lahko rečem predvsem odnos, ki ga z njimi zgradim, da delam z njimi s spoštovanjem, kot sebi enakovrednim, da ne nastopam iz nekega ekspertnega stolčka ampak jim pomagam s svojim vodenjem, spremljanjem odkrivati sebe in rešitve znotraj njih. To je zelo pomembno, saj s tem klient ohrani moč in pridobi novo samozavest, da zmore tudi sam reševati svoje težave in da so vsi odgovori za rešitev teh, znotraj njega in ne zunaj v odgovorih nekega eksperta. Bistvo psihoterapije ni namreč dajanje nasvetov in s tem vezanje klienta na sebe ampak krepitev klienta, da dobi izkušnjo, da se je zmožen tudi po končani psihoterapiji soočiti z novimi izzivi v življenju.

Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapije, a ve, da jo potrebuje?

Zavedanje je že prvi korak k rešitvi. Je pa res, da v kolikor ostanemo samo pri zavedanju in nič ne storimo, se najverjetneje tudi ne bo nič spremenilo. Rekla bi jim naj zaupajo svojemu občutku in zberejo pogum za tale korak. To, da si nekoliko živčen, da te je strah oziroma da si tesnoben pred prvim obiskom je čisto normalno. Vem za veliko oseb (vključno z mano), ki so oklevali nad obiskom terapevta, vendar so vsi, ki so se odločili za ta korak bili zelo zadovoljni in jim je bilo žal, da niso zbrali poguma že prej. Menim, da je vredno poskusiti, v kolikor pa oseba spozna, da mu to ne ustreza, lahko vedno izstopi iz terapevtskega odnosa in poišče odgovore drugje ali na drugačen način, ki mu bolj ustreza.

Zakaj ime CREO?

Poleg tega, da je to okrajšava za Center rasti, emocij in osebnosti ima v resnici beseda CREO več pomenov. Kot Primorki so mi romanski jeziki zelo blizu in ob izbiranju imena me je nezavedno zaneslo v to smer. Ko sem razmišljala o terapevtskem odnosu in njegovih elementih, se mi je porojila beseda CREO. Ta v Latinščini pomeni misliti, v Italijanščini ustvarjati in v Španščini verjeti in menim, da so to tudi ključni elementi za uspešen terapevtski odnos.

Kam usmerjate svoja zanimanja in interes v prostem času, imate kakšen zanimiv hobi?

V svojem prostem času se igram in hodim na sprehode s svojim psom, se ukvarjam z jogo, pilatesom, čuječnostjo, zelo rada berem knjige, tako strokovne, kot tudi leposlovje, gojim zelene rastline, ustvarjam ter redno obiskujem galerije in koncerte. Kadar pa le imam možnost se odpravim na pobeg v tujino.